BELO ZLATO ALI VODA, KI NI MOGLA NAZAJ V NEBO

V četrtek, 28.5.2015 smo se nestrpni dijaki 2. letnika zbrali na avtobusni postaji Tuš. Točno ob 7.05 smo krenili do naše končne postaje - Piran. Ker je bila ura še zgodnja, smo vsi še malo podremali na avtobusu. Po triurni vožnji s krajšim vmesnim postankom smo končno prispeli, vsi spočiti in pripravljeni na delo, do Sečoveljskih solin.

Te so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo ob reki Dragonji. Pot smo začeli na južnem vhodu v Sečoveljske soline imenovan Fontanigge, kjer je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena in se uporablja bolj kot muzejski objekt. 

Ko smo izstopili iz avtobusa, smo dočakali veliko presenečenje – pričakalo nas je namreč več kot 20 koles. Skupina, ki je šla obiskat slovensko obalo v torek ni imela te sreče in so morali pešačiti. Mi pa smo navdušeno zajahali kolesa in se odpeljali po uravnani makadamski potki.

Ob stezi si je mogoče ogledati razvaline propadajočih hiš, od katerih so bile 4 obnovljene. Ne vem, kdo je bil bolj navdušen, dijaki ali profesorice! Po 10-minutni vožnji smo prispeli do 2 majhnih, preprostih, sivih hišk. Tam nas je pričakala dijakinja 4. letnika Nina in nas prijazno sprejela. Najprej smo vstopili v hišo, kjer sta bili razstavljeni 2 maketi ladij, povečava pristne slovenske soli, leseni pečati za kruh, stene pa so krasile slike solinarjev in zemljevid na katerem so bile prikazane soline od Italije preko Slovenije in vse do Hrvaške. 

 

Nina nam je na kratko opisala poti solinarjev v 14. stoletju, predstavila ladje in povedala, da je vsaka hiša v solinah imela lesen pečat za kruh, da so hiše ločile komu je kruh pripadal. Po krajšem ogledu nas je popeljala v sosednjo, bivalno hišo. V tistih časih je bila grajena iz laporja v kombinaciji z apnencem. Pri gradnji je bilo pomembno vzpostaviti dobro komunikacijo v smeri polje – hiša, ki je služila kot transport v skladišče, ki se je nahajalo v spodnjem nadstropju hiše.

V spodnjem nadstropju so bili razstavljeni vsi pripomočki za takratno pridobivanje soli, vsi leseni. Videli smo lahko lesene natikače, ki se uporabljajo za hojo po kristalizacijskih bazenčkih imenovani taperini, leseno strgalo, ki se imenuje gavero, lesene vozičke, karele, ki se uporabljajo za prevoz soli in vrč iz dolgim lesenim ročajem imenovan botasso s katerim zajemajo vodo iz kanalov. Zgornje nadstropje pa je bilo razdeljeno v 3 prostore – kuhinja, otroška soba in spalnica. Hiša je bila majhna in natrpana s pohištvom, kljub temu pa je služila za bivanje šestčlanski družine.

Po ogledu hiše smo se Nini zahvalili in se s kolesi odpeljali nazaj do naše izhodiščne točke. Vkrcali smo se na avtobus in se odpeljali so severnega vhoda v Sečoveljske soline, do Lere. Pričakal nas je nekdanji profesor za biologijo z glavo polno znanja. Popeljal nas je po približno 2 km dolgi poti skozi soline in nam podrobno opisal pridelavo soli. Močvirnato območje je človek v solna polja preoblikoval že v srednjem veku.

Morska voda potuje po 5. različnih bazenih po načelu prostega pada ali ob pomoči črpalk. Od vseh bazenov je kristalizacijskih približno ena petina. V njih dokončno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in se zgoščevala zaradi izparevanja.

Kristalizacijski bazeni so prekriti s petolo – simbioza med sadro-sulfatnimi minerali, algami in modrozelenimi cepljivkami, ki omogoča, da se sol loči od blata spodaj in se dokončno izkristalizira. Princip petole so v Slovenijo prinesli solinarji s Paga in danes smo Slovenci eni redkih, ki še vedno pridelujemo sol na tradicionalni način. S kristalizacijo vode v bazenčkih pa dobimo tudi zdravilno blato po imenu fango. Uporablja se v kozmetiki in pri zdravljenju revmatičnih bolezni.

Solinarska sezona se je začela pozno aprila in trajala vse do začetka septembra. Najprimernejše vreme za pridelavo je sončno vreme z rahlim vetrom, kot je burja. Včasih je na solnih poljih delalo več kot 60 solinarjev, ki so tu živeli s svojimi družinami. Danes pa delovne sile močno primanjkuje, zato dobra polovica bazenov nestrpno čaka na boljše čase, ki pa morda ne bodo nikoli prišli.

Ob poti med izparilnimi in kristalizacijskimi bazeni je bilo mogoče opaziti halofitno vegetacijo oz. slanuše. To so rastline, ki so se v več letih s posebnimi sistemi v organizmu prilagodile na visoko slanost vode. Najbolj razširjeni predstavniki slanuš v solinah so navadni osočnik, grmičasta členjača, tolščakasta loboda in navadna mrežica. Našo pot so spremljale različne vrste ptic kot so plojnik, mala čigra, rumenonogi galeb, navadna čigra, velika bela čaplja, siva čaplja in še in še. Na solnih poljih lahko najdemo solinskega rakca in solinarko, majceno ribico, ki se je tako kot slanuše prilagodila visoki koncentraciji soli v vodi. Krajinski park Sečoveljske soline se lahko pohvali z več kot 300 različnimi vrstami organizmov na samo 7 km².

Čisto na koncu naše poti smo si v veliki stavbi ogledali naravoslovno obarvam 10-minutni film o življenju na solinah in si ogledali veliko 3D maketo, na kateri je natančno prikazano, kateri bazeni služijo čemu. V sosednji sobi je bil celo voziček napolnjen s pristno sečoveljsko soljo, ki smo jo lahko tudi poskusili. Tam se je naš ogled solin zaključil, zato smo se počasi vračali nazaj.

Ker je naša ekskurzija zajemala področja biologije in kemije, smo morali opraviti še nekaj kemijskih analiz. Profesorice so imele sabo kovčke z vsem potrebnim, zato smo se kar lotili dela. Zmerili smo pH vode in ugotovili, da je voda v bazenih bazična s pH 9. Določili smo prevodnost in vsebnost železovih, amonijevih, nitratnih in drugih ionov ter karbonatne trdote.

Izvedli smo še elektrolizo morske vode in se počasi začeli poslavljati. Vkrcali smo se na avtobus in odpeljali do naše zadnje postojanke. Po ozkih stopnicah smo se povzpeli do majhne sobice, kjer je bilo razstavljeno ogromno školjkic in polžkov, od tistih najmanjših pa do največjih na svetu. Izvedeli smo da je edina razlika med njimi v tem, da ima školjka 2 lupini polž pa samo eno.

Naši želodčki so že pošteno krulili in pete so nas kar same odnesle do najbližje restavracije. Nekaj jih je poseglo po pici, nekateri po čevapčičih, mnogi pa smo se odločili za kakšno morsko specialiteto. Po zasluženem kosilu in morda še kakšni kepici sladoleda, smo se utrujeni vrnili na avtobus in krenili naravnost proti Novemu mestu.

Ni treba posebej poudarjati, da smo tudi pot nazaj večinoma prespali.