V okviru projektnega tedna letošnjega leta smo se nekateri dijaki odločili za delavnico šport in socialne veščine pod vodstvom profesorjev Primoža Plazarja, Marka Arnuša in Brede Vovko. Delavnice smo se udeležili z namenom športne rekreacije in obiska gorskih predelov Slovenije, ki so za mnoge najlepši kotički naše dežele. V pomoč pri naši odločitvi so bile prav gotovo izkušnje lanskih udeležencev te delavnice, ki kar niso mogli dovolj prehvaliti te izjemne izkušnje.
V torek zjutraj smo se dijaki odpravili na vlak in se odpeljali vse do Lesc na Gorenjskem, kjer smo izstopili. Pot nas je nato vodila mimo Bleda, po dolini reke Radovne, mimo Mojstrane in Kranjske Gore do Rateč oz. planinske koče Slatno, kamor smo bili namenjeni. Včasih je bila to obmejna karavla jugoslovanske vojske, po osamosvojitvi pa so jo od ministrstva za obrambo najeli Sevničani, tako da danes spada pod Planinsko društvo Sevnica. Ima urejene bivalne prostore, kuhinjo in kopalnice, pred samo stavbo pa je tudi manjše igrišče. Koča stoji na samem, v gozdu, v bližini planiške velikanke. Njeni glavni prednosti sta samota in »izoliranost od civilizacije« ter izhodišče za mnoge gorske ture v bližini.
Kot smo dijaki kmalu spoznali, glavni poudarek ni bil namenjen športu, ampak socialnim veščinam. Sami smo morali zakuriti, si kuhati, pospravljati in sodelovati. Hočeš nočeš smo bili postavljeni v okolje, kjer smo se dodobra spoznali in sklenili nova prijateljstva. Vsak večer smo imeli ob ognju oceno dneva, kjer smo navedli pluse in minuse, ter se pogovarjali o življenju. Pogovor je stekel hitro in je bil sproščen, tako dijaki kot profesorji pa smo spoznali tudi drugo plat naših sogovornikov. Mi smo predvsem spoznali, da so tudi profesorji samo ljudje. Posebni izziv je bil drugi dan, ko smo bili razdeljeni v dvojice in preko vrvic na roki povezani drug z drugim. Odpravili smo se na dolg pohod v Tamar in na Slemenovo špico, vmes pa se nismo smeli odvezati, saj je bila kazen za to prav huda. Tisti, ki bi se odvezal, bi moral cel dan pomivati posodo. Tako smo svojega partnerja preko dneva dodobra spoznali, se naučili z njim sodelovati in sporazumevati. Menim, da se je med vsakim izmed nas sklenilo trdno prijateljstvo.
Pogovarjali smo se tudi o fizično najzahtevnejši turi celotnega tedna, to je o kolesarskem vzponu na Vršič. Profesorji so nam pripovedovali, kako ta vzpon izgleda, da se z njim ni šaliti in podobno … Vcepili so nam tudi vedenje, da je vztrajnost v življenju izrednega pomena in da mora človek vztrajati, ne glede na to, v kakšni situaciji je. Kajti nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti huje in nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti bolje. Vsaj zame je bilo to najpomembnejše spoznanje celega tedna. Naslednji dan smo se odpravili na Vršič, ga skupaj, poudarjam SKUPAJ prekolesarili in se nato odpravili nazaj v dolino. Preizkus je pokazal, da smo vsi, ne glede na svoje fizične in psihične zmožnosti, zmožni premikati meje, tako v svetu kot v sebi. Še enkrat se je pokazala homogenost naše skupine in pripravljenost vseh članov pomagati drug drugemu. Sami sebi smo dokazali, da zmoremo.
Zadnji dan smo pospravljali naše bivališče in pripravili piknik za starše. Pripravili smo tudi film in fotografije o celotni delavnici. Zase lahko rečem, da sem se kar težko ločil od novih prijateljev in kraja, ki mi je močno prirasel k srcu. Koliko lepih stvari se je tukaj zgodilo.
Za konec ne bom dolgovezil. Delavnica je bila super. O življenju te nauči več kot pa eno leto pouka. Vsi pa radi pravimo, da je življenje najboljša šola. Zato vse, ki jih zanima tovrstno udejstvovanje, vabim, da se prihodnje leto udeležijo te delavnice, brez skrbi pa jim lahko obljubim dogodivščino in izkušnjo, ki je ne bodo nikoli pozabili.
MIHA BRODARIČ, 3. a
Ni komentarjev:
Objavite komentar