PROJEKTIL: SPOZNAJMO BRAZILIJO: CAPOEIRA, FAVELE, OLIMPIJSKE IGRE

Sodelujoči na delavnici Spoznajmo Brazilijo smo imeli priložnost začutiti utrip brazilske glasbe, plesa, temperament ljudi in okus njihove hrane. Profesorica Polonca Kukec nam je pripravila pester program, ki nam Brazilije ni predstavil le površinsko z atlasi in zgodovinskimi dejstvi, temveč smo lahko spoznali pravo stanje, ki vlada v tej državi Južne Amerike.

»V Braziliji se ne cedita med in mleko, kot mislijo ljudje po svetu.« Prihajajoče OI so le še poglobile socialno brezno med prebivalci: »Brazilska policija in vojska se že dve leti trudita vzpostaviti mir in varnost za prihajajoče goste OI v Rio de Janeiru.«

Brazilska ljubezen do plesa, petja in igranja na glasbila je povezana v njihovem nacionalnem plesu capoeira. Izhaja iz Afrike in je mešanica borilnih veščin in plesa. V Novem mestu je še ni mogoče trenirati, enomesečni trening stane kar 60 eurov, me pa smo se lahko osnov naučile brezplačno. S capoeiro nas je seznanil g. Vojko iz Ljubljane, ki je kmalu pokazal navdušenje nad nami: »Punce napredujejo izjemno hitro. Napredek, ki so ga pokazale po le nekaj dneh, moji učenci pokažejo po dveh mesecih treningov.« Kljub težkim nogam in bolečim mišicam smo se zadnji dan pomerile v »rodi«, kot pravijo krogu, kjer plešeš, poješ in igraš na glasbila. Pokazali smo vse znanje, ki smo ga pridobili na intenzivnih treningih, hkrati pa zapeli nekaj brazilskih pesmic.

Drugi dan smo se zjutraj z vlakom odpravili v Ljubljano, kjer nas je profesorica najprej pocrkljala s toplimi rogljički in kavico za lepši dan. Potem nas je pot vodila na ambasado Zvezne republike Brazilije na Kongresnem trgu. Neučakani in polni pričakovanj smo se odpravili v predstavitveno sobo. Sprejela nas je sekretarka ambasade, gospa Marcela Braga, in že uvodoma napovedala: »Jaz vam ne bom predstavila Brazilije samo z lepimi besedami, kot bi to morda naredil kdo drug. V Braziliji se ne cedita med in mleko, kot mislijo ljudje po svetu,« je povedala Marcela in s tem pritegnila našo pozornost. Očarala nas je s svojo odprtostjo, prijaznostjo in odkritostjo ter nam predstavila tudi manj lepe plati te države. Spoznali smo, kako velik je razkorak med sloji prebivalstva: »Nekaj korakov stran od več milijonov vredne stolpnice živijo družine, ki imajo komaj za preživetje in se prebijajo iz dneva v dan. To je ena naših največjih težav, s katero se poleg korupcije spopada naša država.« Spoznali smo, da se niti ne zavedamo, v kako urejeni državi živimo, kajti Brazilija tak sistem skuša vzpostaviti že leta.

Po ogledu ambasade pa smo se odpravili na kosilo v brazilsko restavracijo Rodizio do Brasil. Že gospa Marcela nas je opozorila, da vsebuje brazilska kuhinja veliko mesa in da je hrana je težka za želodec, zato nismo natančno vedeli, kaj naj pričakujemo. Zelo nas je presenetil sistem restavracije, saj je posebnost Rodizia meso z žara, ki ga natakarji prinesejo k mizi na dolgih mečih in ga sproti režejo gostom. Gostje meso jemljejo s posebnimi prijemalkami in si ga zlagajo na krožnik. Brazilske jedi so barvite in imajo zelo izrazit okus. »Je zelo okusno, vendar nimam pojma, čemu je podobno,« je bilo zelo pogosto slišati pri naši mizi. Tako smo prvič poskusili maniok, batate in vložene palmine srčke. »Ne maram niti ananasa niti cimeta, vendar je ta sladica odlična,« je bilo slišati, ko so nam postregli s sladico – ananasom pečenim na žaru, ki so ga prav tako prinesli na dolgih mečih. V restavraciji pa smo srečali tudi našega skrivnostnega Brazilca, ki nas je naslednji dan obiskal na šoli.

»Ko so na letalu napovedali pristanek v Sloveniji, mi ni bilo nič jasno. Vse spodaj je bilo zeleno in spraševal sem se, kje je mesto.« Tako nam je svoj prihod v Slovenijo opisal Tarcio Franca, študent zgodovine in francoščine, ki že šest let živi v Ljubljani. Prihaja iz Salvadorja, trimilijonskega mesta na severu Brazilije. Presenetil nas je z odličnim znanjem slovenščine, o učenju pa je povedal: »Zelo veliko Slovencev govori angleško in zato so me vedno nagovarjali v angleščini. Ker sem vedel, da se bom prav z govorjenjem slovenščine največ naučil, sem se včasih pretvarjal, da angleško ne razumem. Tako so me slovenski sogovorniki začeli nagovarjati v slovenščini.«

Opisal nam je glavne kulturne razlike med Brazilijo in Slovenijo. Zelo se razlikujemo v odnosu do časa. »Pri nas ni nič narobe, če prideš pol ure ali uro kasneje od dogovora, tukaj pa so vsi po nekaj minutah že zelo živčni in te sprašujejo, kje si bil.« Velikega kulturnega šoka sicer ni doživel, zelo pa ga je presenetila varnost v Sloveniji. »Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil, da lahko brez strahu in pogledovanja čez ramo hodim po ulici tudi ob dveh zjutraj. V Braziliji moraš biti veliko bolj previden, saj te lahko napadejo ali okradejo. Najbrž bi imel kar nekaj težav, da bi se znova privadil življenja v Braziliji. Tam nisem nikoli telefoniral med hojo po ulici ali šel na bankomat v večernih urah.«

Veliko pa nam je povedal tudi o izobraževalnem sistemu v Braziliji: »Šole pri nas so javne in privatne. Javne šole so tako zelo slabe, da je kar 80 % dijakov po zaključeni srednji šoli funkcionalno nepismenih. Privatne šole pa stanejo okoli 600 evrov na mesec in tako predstavljajo kar velik strošek za starše. Javne univerze pa so boljše od zasebnih, a sprejemni izpiti so zelo težki, zato imajo dijaki iz javnih srednjih šol malo možnosti, da se vpišejo na fakulteto in študij uspešno zaključijo.«

V teh štirih dneh smo izvedeli zelo veliko o Braziliji. Veselilo nas je, da se nismo učili dolgočasnih podatkov iz atlasov in knjig, temveč da smo začutili Brazilijo na vseh področjih. Poskusili smo njihovo hrano in bili nad njo navdušeni, naučili smo se osnov capoeire in jo kljub vsem bolečinam ohranili v lepem spominu. Največ pa nam je pomenila izkušnja in pogovor z Brazilcema, ki sta nam predstavila Brazilijo in življenje v njej skozi iz svojih izkušenj. Vsi smo tako še bolj prepričani, da bomo obiskali Brazilijo.