SPOZNALI DELO ZDRAVNIKOV

V okviru projektnega tedna je potekala tudi delavnica Medicina, in sicer večinoma v Splošni bolnišnici Novo mesto. Delavnica je potekala pod vodstvom profesorice Tatjane Durmič, dijaki pa smo se seznanili s stvarmi, ki jih v šoli nikoli ne moremo spoznati. Poglejmo si nekaj vtisov udeleženk delavnice.

Klara Janjac, 3. k: Bile smo na različnih oddelkih, kjer so nam zdravniki predstavili svoje delo: anestezija, kirurgija, pato-citologija, ginekologija, pediatrija in transfuzijski oddelek. Ne morem se odločiti, kateri oddelek mi je bil najbolj zanimiv, saj ima vsaka veja medicine svoj plus in minus. Najzanimivejše od vsega pa je bilo, da smo na vsakem oddelku nekaj počele in nismo poslušale le predavanj. Ogledale smo si ordinacije, od blizu videle tri operacije, opazovale zarodek, ugotovile svojo krvno skupino. Upam, da se bodo dijaki še naprej prijavljali na to delavnico, saj tistim, ki razmišljajo o študiju medicine, pomaga pri odločitvi.

Lija Plantan, 3. d: Lepemu začetku mojega tedna je sledil tudi dober konec. Zaključila sem ga z dnevoma v delavnici Medicina. Začeli smo s predavanjem o anesteziji. Specializirani anesteziolog je predstavil vse značilnosti svojega poklica. Ujela sem le ključne, ker me ta smer medicine ni tako zelo navdušila. Anesteziolog je tisti, ki mora biti pred operacijo popolnoma seznanjen s pacientovim zdravstvenim stanjem. Za anestezijo mora uporabiti le snovi, na katere pacient ni alergičen, zato je pred kirurškim posegom vedno potreben temeljit pogovor s pacientom.

Sledila je ključna zanimivost mojega tedna. Ogledali smo si kirurški oddelek. Navdušil me je že sam tloris oddelka. Vse sobe so zelo racionalno razporejene, da delo najlažje poteka v nekem logičnem vrstnem redu. Na sredini je dolg hodnik in na njegovi desni strani vstopamo v sobe pacientov, ki okrevajo po operaciji ali pa se nanjo šele pripravljajo. Na levi strani hodnika je šest operacijskih sob, vmes pa tudi kakšna soba s pripomočki in soba za razkuževanje. Skozi te sobe se sprehodimo na drugo stran, kjer se nahaja še en hodnik, vzporeden prejšnjemu. Ta je namenjen skladiščenju vseh razkuženih predmetov, ki se uporabljajo pri operacijah. Ko se sprehodimo po tem hodniku, lahko opazujemo dogajanje znotraj operacijskih sob skozi okna. Gledali smo operacijo hidrokile na testisu. Ugotovila sem, da celotni potek sploh ni strašljiv in ni nemogoč za gledanje. Človekovo telo je med operacijo pokrito s tremi plastmi rjuh. Izpostavljen je le del, ki je namenjen operiranju. Tako dobiš občutek, da pacienta sploh ni in da imaš pred seboj le človeški organ, ki ga moraš operirati. Vse je lažje izvedljivo, če si predstavljaš, da je organ umeten, in odmisliš človeka, ki je pod tabo.

V šoli smo secirali oko, ledvice in srce. Seveda prizori niso bili najlepši. Ko pa spoznaš, kako neverjetno je to, da vse, o čemer si se učil in videl le v knjigah, stoji pred tabo, v živo, ne moreš zadržati presenečenja. Navdušena sem bila, ko sem ugotovila, da se vse, kar piše v knjigi, dejansko ujema z realnostjo. Roženica je res prozorna, zenica je res le luknja, leča je čvrsta, vendar se lahko krči in razteza, res obstajajo mišice ciliarnika, steklovina je res kot neka prozorna tekočina, na mrežnici so zares vidne čutnice z barvili, ki dajejo mrežnici posebno, mavrično barvo in na koncu je res vidni živec, ki vodi iz očesa. Seveda se morda zdi smešno, da se mi je vse to zdelo prej malo manj verjetno. Skoraj vse, kar sem videla v knjigah, sem do te delavnice pozabila, zdaj pa vem, da se to ne bo zgodilo.

Ogledali smo si še ginekologijo, pediatrijo, transfuzijski oddelek in patologijo. Slednja me je od vseh najbolj presenetila. Nisem vedela, kako velik pomen imajo patologi. Seveda jih večina ljudi nemudoma poveže s sekcijo mrtvih, vendar se motijo. Obdukcije v današnjem času opravljajo zelo redko, saj je tehnologija že tako napredovala, da se vzroki smrti odkrijejo z drugimi napravami. Patologi so tako dejavnejši v citologiji in histologiji, kar se potrebuje pri operacijah. Pregledujejo celice in tkiva ter izdajajo diagnoze. Npr. kirurg pri izrezovanju rakave ciste ne ve popolnoma, kolikšen del kože mora izrezati, da bo odstranil vse rakave celice. Zato odreže tkivo in ga sproti pošlje patologu, ki ga preuči in poda diagnozo. Diagnoza pove, ali je rakavost v tkivu še prisotna ali ne. Poleg tega preučujejo še brise materničnega vratu, vzroke za splav itd. Vse preparate hranijo v bolnišnici 30 let.
Delavnica je bila neverjetno zanimiva, raznolika in produktivna. Je čudovita možnost za tiste, ki so še neodločeni pri izbiri fakultete ali pa se odločajo med dvema. Njena koristnost je neprecenljiva, saj vam bodo po obisku oddelkov vaše želje veliko jasnejše.

Lea Pavlin, 3. e: Za delavnico sem se odločila, ker me medicina čedalje bolj zanima in vse večkrat pomislim, da bi lahko postala tudi moja študijska smer.  Na kratko: bilo je super. Izvedeli smo veliko zanimivih informacij in stvari, na katere niti ne pomisliš, ko stopiš v bolnišnico. Če bi bila uspešna študentka in bi se danes morala odločiti za specializacijo, ne bi vedela, kaj izbrati. Prav vsak oddelek je po svoje zanimiv in v sebi skriva mnogo izzivov, s katerimi se zdravniki spopadajo vsak dan.

Začeli smo na oddelku za anestezijo in ugotovili, da je delo anesteziologov veliko bolj kompleksno, kot se sprva zdi. Nadzirajo namreč celotno stanje pacienta med operacijo in tudi po njej. Z njimi so povezani kirurgi, katerih delo smo lahko opazovali skozi okno v operacijsko sobo. Oblekli smo se v zelena sterilna oblačila, si nadeli maske in zaščitili lase ter nato opazovali operacijo kile.

Delo patologov je večkrat označeno kot manj zaželeno, saj imajo več stika z mrtvimi kot živimi. Pa vendar se patologija ne vrti le okoli obdukcije človeških trupel in iskanja vzrokov smrti. Njihov dan sestavlja predvsem mikroskopiranje človeških tkiv, ki jih nato označijo kot npr. maligno (prisotnost rakavih celic), kar je včasih zelo pomembno že med samo operacijo, da kirurgi vedo, koliko je okuženega tkiva, ki ga morajo odstraniti. Sami smo lahko videli plod in posteljico, shranjena v posebni tekočini, ki sta ostanek spontanega splava pred nekaj dnevi.

Naslednji dan smo na transfuzijskem oddelku izvedeli veliko zanimivega o darovanju krvi in si ogledali hladilnike, v katerih hranijo krvne celice, ter na koncu skupaj z zdravnico preverili svojo krvno skupino.

Bili smo tudi na pediatriji, kjer so nas seznanili z zdravim načinom življenja in nam predstavili šolo za starše, ki jo redno izvajajo in z njo starše usmerjajo k pravilni vzgoji otrok in njihovih življenjskih navad. Na porodniškem oddelku smo si ogledali porodno sobo in prostore, kjer se zadržujejo bodoče mamice tik pred porodom.  Izvedeli smo, da so očetje danes pogosteje prisotni pri porodu kot včasih, se pa med njimi najde tudi kakšen, ki celotnega postopka ne prenese in izgubi zavest, kar zagotovo popestri vsakdanjo porodno rutino medicinskega osebja.

No, pa vendar pri vsem tem ne gre le za rutino, saj je namreč vsak pacient poseben in se lahko njegovo telo na enako bolezen odzove drugače od prejšnjega pacienta in šolskih primerov, ki so se jih naučili v času študija. Zato pravijo, da je delo zdravnika poslanstvo, ki ga živiš vsak dan, in se z vsakodnevnimi pridobljenimi izkušnjami vedno bolj dopolnjuješ in učiš. Všeč mi je, da so odkrito priznali, da si človek pač ne more vsega zapomniti, zato imajo v svojih ambulantah vedno pri roki debele bukve, ki jih v primeru dvoma usmerjajo k pravi rešitvi. Nekaj časa smo preživeli tudi v šoli, kjer smo secirali oko, srce in ledvica, pri čemer smo  lahko nazorno videli vse dele teh organov, ki smo  jih spoznali že pri pouku. Celotna delavnica je bila zares enkratna in me je v vseh pogledih pozitivno presenetila. Delo zdravnika je naporno in zahtevno, a je ves trud poplačan, ko ugotoviš, da te razdajanje drugim in krepitev njihovega življenja zares osrečuje.