SPOZNAVANJE PROSTOVOLJSTVA

Mnogo je ljudi, ki se iskreno zanimajo za druge. A žal je vse manj takih, ki to zanimanje pokažejo tudi navzven. Dejstvo je, da človek sam ne more preživeti. Potrebuje sočloveka, zato je nadvse pomembno, da se posameznik zaveda svoje socialne odgovornosti. Še kako zaželeno je, da izraža svoje potrebe in jih uravnava v skladu s potrebami drugih.

To pomeni, da ne zatira svojih čustev in v primeru interesa sprejme ustrezno odločitev – če je vedno pripravljen pristopiti v stiski, če mu je v zadovoljstvo z dobro voljo in brez koristoljubnosti pomagati drugim, če se zaveda pomena vzajemne zakonitosti »jaz zate, ti zame« ali »kolikor daš, toliko dobiš« – potem mu je na kožo pisano delo prostovoljca.

V torek, 26. 5., in sredo, 27. 5. 2015, vsak dan točno ob 9:00, se nas je 12 dijakov 1. letnika Gimnazije Novo mesto zbralo prav iz prej naštetih razlogov. Na delavnico Prosta volja je najbolja smo prišli vsak s svojimi pričakovanji, v upanju, da si bomo nabrali veliko novega znanja, predvsem pa izkušenj, ki nam bodo služile v bodočnosti. Vsak dan do treh popoldne sta nas spremljali in usmerjali mentorica Nuša Rustja ter Mojca Turk iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, pridružila se nam je tudi sodelavka DRPD NM.

Začetek delavnice

Mojca Turk pri predstavitvi prostovoljstva

Prvi dan smo bili vsi nekoliko nervozni. Ampak že takoj dopoldne smo ugotovili, da je bil naš strah popolnoma odveč. Vsi smo bili prijetno presenečeni nad prijaznim sprejemom vodij, ki so nas imenitno napeljale k medsebojnemu spoznavanju in pripomogle k temu, da smo se udeleženci prvega termina delavnice bolje povezali med seboj. Sedenje v krogu je ustvarilo spodbudno ozračje med sogovorniki, kmalu smo se sprostili in komunikacija med nami je stekla.

V prvi urici so se nam mentorice predstavile in kratko povzele dnevni red. Da bi spoznali skupino, smo uporabili žogico in jo metali drug drugemu ter hkrati ponavljali naša imena. Podobno smo storili tudi v naslednji vaji, kjer je vsak naredil neko kretnjo in tako neverbalno opisal svoje razpoloženje. Na barvne lističe smo pozneje zapisali svoje strahove, želje in pričakovanja ter jih prilepili na narisano drevesce.

Potem smo iskali odgovore na vprašanji, kot sta »Kaj je prostovoljno delo?« in »Ali si prostovoljec/prostovoljka?«. 

Sledila je predstavitev osnov prostovoljnega dela ob PowerPointu. Dobili smo vsak svoj list papirja, na katerem je bil človek. Iz njega so izhajale puščice, kar je simbolično pomenilo, kaj lahko kot prostovoljci damo, nekaj pa jih je bilo vanj usmerjenih, kar smo razumeli kot, kaj lahko dobimo. V hiške smo zapisali ustanove oziroma prostovoljske organizacije, ki jih že poznamo. Kasneje smo povezali naše odgovore in predstavitev ter na ta način bolje spoznali pojem prostovoljstvo. Seznanili smo se s programom DNC, DRPD in EVS, ki ga je predstavila priseljenka Snježana iz DRPD NM. Zaupala nam je številne zanimive podrobnosti in zakaj se je za to pot sploh odločila.

Gradimo stolp in graditev skupinskega duha.

Preden smo se lotili priprav za delo v Dnevnem centru, smo se s posebno metodo Zgradi stolp še bolj povezali. Timski duh in sodelovanje sta bila ključna za to, da je bil naš stolp iz časopisnega papirja dovolj trden, da je vzdržal in bil čim višji. Ena ekipa je imela sprva več težav, saj sporazumevanje nekako ni steklo, medtem ko se je druga takoj zorganizirala. A na koncu je zmagala prva, kar dokazuje, da besedno komuniciranje ni vedno nujno za uspeh, važna je zavzetost vsake posamezne osebe, saj ta pripomore k rezultatu celote.

Kristina predstavi Dnevni center na Rozmanovi ulici v Novem mestu. 

Za tem je na vrsto prišla priprava za delo na terenu. Določili smo igre, ki naj bi jih izvedli v Dnevnem centru na Rozmanovi. Iz ožjega nabora smo izločili tiste, ki bi bile za mlajše otroke prezahtevne. Tako smo izbrali pripovedovanje zgodb ob preprostih slikah, sami smo se v tem pred odhodom tudi preizkusili, in še neko športno aktivnost, ki pa je pozneje zaradi slabega vremena ter prostorske stiske žal nismo izvedli.

Okrog enih smo se zbrali pred gimnazijo in se nekoliko skremžili ob pogledu v nebo. Bilo je polno sivkastih oblakov, ki so zastirali prodor sončne svetlobe. In kot da to še ni bilo dovolj, nas je dohitel še dež. Sreča, da smo imeli dežnike. Nič kaj dosti nismo oklevali, brž smo se napotili proti Rozmanovi ulici. Relativno hitro smo prispeli, vsi mokri do kolen, a to v glavnem ni preprečilo naših načrtov, kajti pred nami je bil najboljši del dneva. Tamkajšnji zaposleni in prostovoljci so nas toplo sprejeli. Popeljali so nas po notranjosti objekta in nam podali bistvene informacije. Na delo smo bili 100 % pripravljeni. Ampak ... Sledil je velik šok.

Učna pomoč v Dnevnem centru.

Pričakovali smo otroke nekje od 1. do 5. razreda, izkazalo pa se je, da bomo delali s starejšimi, ki so v večjem delu že srednješolci ali pa končujejo zadnji razred osnovne šole. To nas je malce pretreslo, a potem nas je mogoče še bolj kot to vznemirilo, v dobrem smislu seveda, da so bili resnično pripravljeni sodelovati. Glede na to, da smo vedeli, da se bomo srečali s tujci, bili so pretežno priseljenci iz Albanije in Kosova, smo imeli sprva, iskreno povedano, kar nekaj predsodkov. A ko smo videli, kako zagnani so fantje in da ne bo nikakršnih težav, smo si pošteno oddahnili in naše vnaprejšnje mnenje takoj ovrgli.

Delavnica v Dnevnem centru.

Dijaki smo jim pomagali pri reševanju domače naloge. Če le-te niso imeli, so dobili liste za utrjevanje slovenskega jezika. Učno pomoč smo jim nudili 45 minut, naslednje tri četrt ure pa smo posvetili igri, ki je primerna za vse generacije, saj lahko ob še tako enostavnih sličicah tvorimo izredno kompleksna besedila. Naše zgodbice, ki smo jih sestavili v skupinicah po tri ali štiri, so bile povsem povprečne, brez presežkov, glavno je, da smo se ob tem neizmerno zabavali. 

Za uspešen zaključek dne smo dobili vsak en velik čokoladni bombon.

Pojemo.

Igra.

Drugi dan se je začel pod vtisom prejšnjega. Ponovili smo pomen prostovoljnega dela in ob karticah, na katerih so bile različne fotografije, prikazali svoje počutje, da smo potem zopet delovali bolj odprto in sproščeno. Čutiti je bilo močnejšo povezanost med nami, saj je vsak od nas, če ne prej pa tik pred spanjem, nedvomno še premleval dogodke minulega dne, preko tega pa dojel, da ni razloga za pretirano skrb.

Mentorice so nam priporočile orodje za vpisovanje prostovoljnega dela Nefiks, ki obstaja v elektronski ali fizični verziji. Vanj se beleži in posledično priznava neformalno pridobljeno znanje. Gre za to, da vsa naša znanja oziroma kompetence nujno zabeležimo, in sicer na način, ki bo primeren tako za potrebe nadaljnjega izobraževanja, kakor tudi za potrebe zaposlovanja. To je natančno vzeto ideja Nefiksa.

Ogledali smo si tudi film o prostovoljnem delu in se o njem pogovorili. Namen tega je bila promocija, sploh pa razumevanje samega sporočila o prostovoljstvu kot vrednoti. Na bele listke je potem vsak zapisal neko postavko, za katero je menil, da je stvarna ali pa jo je že kdaj od nekoga slišal, pa ni prepričan o njeni veljavnosti. Vse skupaj smo dali v majhen mošnjiček.

Po nekajminutnem odmoru, ko smo se vrnili, nas je v naši učilnici 116 pričakala na sredi praznina, na vsaki strani pa po en stol. Na enem je visel napis »Se strinjam«, na drugem pa »Se ne strinjam«. Na vrsto je prišla igra z izjavami o prostovoljnem delu, ki smo jih prej napisali. V primeru, da smo se z neko izjavo strinjali, smo prestopili na stran, kjer je bil živo zelen list, v nasprotnem primeru, če se nismo strinjali, smo se postavili na stran, kjer je bil kričeče rdeč list. Svoje odločitve smo morali utemeljevati kot dokaz, da smo imeli konkreten razlog, zakaj smo stali za določenim stolom. Po tem, ko smo slišali realna mnenja drugih, smo bili večkrat razdvojeni in nekako nismo mogli izbrati prave strani. Tako smo prišli do sklepa, da lahko z odločnim zagovarjanjem svojih stališč prepričamo sočloveka v drugačno mišljenje. Sicer pa smo se največkrat soglasno odločili za posamezno stran, kar potrjuje, da imamo vsi, ki smo si izbrali delavnico približno enako mnenje o prostovoljstvu in z njim povezanimi faktorji.

Izjave o prostovoljstvu.

Ves čas smo napeto pričakovali vrhunec, ko se bomo srečali z romskimi otroki, a še prej si je bilo treba zadevo ogledati preko predstavitve programa v Dnevnem centru Brezje. Ob enem smo si pogledali tudi nekaj videov za boljšo imaginacijo.

V naših glavah smo si ustvarili vizualno podobo kraja, kamor smo se odpravljali, in dokaj hitro pripravili delavnice, saj so zamisli kar kipele na plan. Neizogibna je bila priprava predstavitve v Tušu, čeprav smo jo v večjem delu prepustili udeležencem drugega termina delavnice. Predlagali smo običajno PP-predstavitev, pojavila se je tudi domislica, da bi jo naredili v prosto dostopnem programu Prezi, da bi bilo na videz vsaj malo drugače kot po navadi. Spomnili smo se, da bi lahko sestavili filmček iz fotografij in strnjenega teksta. Vajeti pa je v rokah potem držala druga skupina dijakov.

Pred odhodom na delo v Dnevni center smo se opravili še evalvacijo obeh dni. Ta je bila absolutno potrebna, da smo lahko sploh ovrednotili svoj napredek in dosežke v teh dveh dnevih. Vrnili smo se k tistemu narisanemu drevescu, ki je nas je pritrjeno na belo tablo poleg interaktivne budno spremljalo več ur, in dodali še koš, pralni stroj in kovček. Barvne lističe smo razvrstili glede na to, ali smo menili, da so bili naši strahovi upravičeni oziroma ne, ali moramo neko stvar še pretehtati, ali bomo reč definitivno spakirali in vzeli s seboj v nadaljnje bivanje. Preizkus smo vrlo prestali.

Brez omahovanja smo se naložili v avtomobile in se nasmejani do ušes odpeljali proti Brezju, kjer je Dnevni center za romske otroke. Gre za inovativen program Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ki otrokom, odraščajočim v največjem romskem naselju na Dolenjskem, vsak dan ponuja pester nabor aktivnosti. V prostorih tamkajšnjega vrtca Pikapolonica jih ob pomoči prostovoljcev pripravljajo in izvajajo strokovni delavci društva. Zastavljene so premišljeno in izhajajo iz vrzeli, ki so posledica življenja na robu družbe.

Med vožnjo v naselje smo opazili radovedne poglede mimoidočih, ob prihodu je nemalo vaščanov stalo pred hišami ali kukalo skozi okna. Pred vstopom v glavni prostor smo se sezuli in si nataknili copate, zaradi česar smo se počutili bolj domače. Vsak od nas je bil zadolžen za enega otroka nižje stopnje (od 1. do 3. razreda).

Učna pomoč v Dnevnem centru v Brezju.

Delavnica v Dnevnem centru v Brezju.

Podobno kot prejšnji dan v mestu smo tudi tukaj začeli z domačo nalogo, in sicer smo jim razdelili matematične učne liste. Nekaterim otrokom je šlo težje, spet drugi pa so jih reševali kot za šalo, kar demonstrira razlike v predznanju. A brez obsojanja. Romski otroci so ravno tako kot njihovi vrstniki sposobni učenja, napredka in doseganja visokih ciljev, vendar imajo zaradi kulturnih in jezikovnih ovir pogosto probleme na nekaterih področjih. Naš cilj je bil polepšati jim popoldne vsaj v tisti dobri urici, saj naša skupinica dijakov z mentorji vseh velikih socialnih neenakosti na žalost ne more odpraviti. A več nas bo, lažje in hitreje bo šlo, vsak lahko nekaj prispeva za to, da jim olajšamo otroštvo in jim omogočimo svetlejšo prihodnost.

Po opravljenih nalogah so dobili labirint, grafomotorično vajo, ki postavlja temelje za kasnejšo lepo pisavo, omogoča pa tudi spretnost prostorske koordinacije. Poleg sta bili dve pobarvanki. Nekateri so barvice v roke vzeli z veseljem, spet drugi malo manj, vsem pa je bilo skupno, da so že nestrpno pričakovali delavnice, ki smo jih zanje pripravili.

Posedli smo se na tla. Naša prva naloga je bila predstaviti svojega novega prijatelja. Odlično smo se odrezali. Prav neverjetno je bilo videti, kako dobro smo se ujeli z mladimi nadobudneži in koliko smo o njih izvedeli.

Pri naslednji aktivnosti so spregovorili romski otroci. Iz sredine kroga so si vzeli vsak po eno igračo. Eden izmed njih je vprašal, ali jo je dovoljeno vzeti s seboj domov. Tega niso smeli, lahko pa so jo za kratek čas zadržali pri sebi in o njej povedali vse, kar jim je padlo na misel. Dijaki smo jih spodbujali in jim prišepnili, če se jim je zataknilo.

Kot gibalno dejavnost smo izbrali enostavno igrico Dan-noč. Otroke smo razporedili po prostoru. Ko so zaslišali »noč«, so počepnili, ko »dan« pa so vstali. Med njimi je bilo opaziti borbenost in hkrati otroško razigranost. Bilo je enkratno. Čas se je počasi iztekal, do konca našega srečanja smo plesali. Vsi skupaj smo si zaslužili res en bučen aplavz.

Sodobni človek ne more več zadovoljiti svojih potreb v okviru tradicionalnih skupnosti, kot so družina in prijatelji. Pojavlja se povpraševanje po dodatnih podpornih mrežah. V novih oblikah združevanja iščemo varnost zase, za svoje bližnje in za širšo okolico, v kateri živimo. Zato je prostovoljstvo vrednota, je priložnost za osebno zorenje in rast, za učenje drugačnih odnosov, možnost za grajenje drugačne, etično zrelejše družbe.

Dvodnevna delavnica »Prosta volja je najbolja«, ki smo si jo izbrali med številnimi v katalogu delavnic projektnega tedna, nam je dala nekaj daleč najboljših življenjsko pomembnih izkušenj. Tudi s strani mentoric smo dobili pohvalo, citiram: »Zahvaljujeva se vam za delo v naši delavnici, kjer ste se izkazali s svojo aktivnostjo, ustvarjalnostjo in predanim delom v obeh delavnicah (na Rozmanovi in v Brezju). Videti je, da ste se za sodelovanje pri »prosti volji«resnično odločili iz svojih iskrenih vzgibov. Še posebej ceniva to, da ste bili oba dneva vsi prisotni in vedno zdržali do konca.«

Kot besede v zahvalo so spodaj mnenja, ki potrjujejo naše navdušenje in ugodje ob tem, da smo naredili nekaj dobrega za soljudi.

Vtisi udeležencev in udeleženk

»Punce so me kot edinega fanta v 1. skupini zelo dobro sprejele medse, zato sem lahko nemoteno sodeloval po svojih močeh. Ni mi žal, da sem se odločil za to delavnico.« Peter Vranešič, 1. b

»Delavnica mi je bila zelo všeč. Svoje občutke in izkušnje težko opišem le z eno besedo. Lahko rečem, da je bila »Prosta volja« odlično doživetje, ki si ga želim ponoviti, zato sem se tudi odločila, da pridem takoj v ponedeljek zopet na delavnico v Brezje.« Ines Kozole, 1. c

»Delavnica se mi je zdela zelo zanimiva. Že dolgo nisem tako uživala v šoli kot tokrat. Bilo je super, naučila sem se veliko novega. Res nepozabna izkušnja. Upam, da bom s prostovoljstvom nadaljevala še naprej, v ponedeljek pridem spet v Brezje, saj me je to zelo pritegnilo in sem ob tem res uživala.« Pia M. Kolman, 1. c

»Delavnica je bila zelo zanimiva. Najbolj mi je bilo všeč delo v romskem naselju Brezje, kjer smo otrokom pomagali pri učenju in se igrali z njimi. Prav tako sem se zelo zabavala v DC DRPD v Novem mestu, kjer smo delali tudi z našimi vrstniki. Prosta volja je res najbolja!« Neja Katič, 1. e

»Čisto sem se vživela v prostovoljstvo. Občutek, ko nekomu nekaj daš, potem pa dobiš še enkrat več nazaj, četudi ničesar ne pričakuješ v zameno, je res nepopisen.« Ines Metelko, 1. e

»Meni je bila delavnica res všeč, ni mi žal, da sem jo izbrala. Zvedela in naučila sem se ogromno novega. Vzdušje je bilo izvrstno, skupina mi je bila všeč. Zares pa sem navdušena nad odzivnostjo in prijaznostjo teh, ki smo jih pomagali. Petka.« Tina Rejc, 1. k

»Delavnica mi je bila všeč, ker je bila zanimiva in imela je nek nauk. Najbolj mi je bilo všeč delo z otroki.« Zala Rupar, 1. k

BESEDILO: INES METELKO
FOTOGRAFIJE: TINA REJC, MAJA NOVAK, MARIJA GORENC