To
pomeni, da ne zatira svojih čustev in v primeru interesa sprejme
ustrezno odločitev – če je vedno pripravljen pristopiti v stiski,
če mu je v zadovoljstvo z dobro voljo in brez koristoljubnosti
pomagati drugim, če se zaveda pomena vzajemne zakonitosti »jaz
zate, ti zame« ali »kolikor daš, toliko dobiš« – potem mu je
na kožo pisano delo prostovoljca.
V
torek, 26. 5., in sredo, 27. 5. 2015, vsak dan točno ob 9:00, se nas
je 12 dijakov 1. letnika Gimnazije Novo mesto zbralo prav iz prej
naštetih razlogov. Na delavnico Prosta
volja je najbolja
smo prišli vsak s svojimi pričakovanji, v upanju, da si bomo
nabrali veliko novega znanja, predvsem pa izkušenj, ki nam bodo
služile v bodočnosti. Vsak dan do treh popoldne sta nas spremljali
in usmerjali mentorica Nuša Rustja ter Mojca Turk iz Društva za
razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, pridružila se nam je tudi
sodelavka DRPD NM.
Začetek delavnice |
Mojca Turk pri predstavitvi prostovoljstva |
Prvi
dan smo bili vsi nekoliko nervozni. Ampak že takoj dopoldne smo
ugotovili, da je bil naš strah popolnoma odveč. Vsi smo bili
prijetno presenečeni nad prijaznim sprejemom vodij, ki so nas
imenitno napeljale k medsebojnemu spoznavanju in pripomogle k temu,
da smo se udeleženci prvega termina delavnice bolje povezali med
seboj. Sedenje v krogu je ustvarilo spodbudno ozračje med
sogovorniki, kmalu smo se sprostili in komunikacija med nami je
stekla.
V prvi
urici so se nam mentorice predstavile in kratko povzele dnevni red.
Da bi spoznali skupino, smo uporabili žogico in jo metali drug
drugemu ter hkrati ponavljali naša imena. Podobno smo storili tudi v
naslednji vaji, kjer je vsak naredil neko kretnjo in tako neverbalno
opisal svoje razpoloženje. Na barvne lističe smo pozneje zapisali
svoje strahove, želje in pričakovanja ter jih prilepili na narisano
drevesce.
Potem
smo iskali odgovore na vprašanji, kot sta »Kaj
je prostovoljno delo?«
in »Ali
si prostovoljec/prostovoljka?«.
Sledila je predstavitev osnov prostovoljnega dela ob PowerPointu.
Dobili smo vsak svoj list papirja, na katerem je bil človek. Iz
njega so izhajale puščice, kar je simbolično pomenilo, kaj lahko
kot prostovoljci damo, nekaj pa jih je bilo vanj usmerjenih, kar smo
razumeli kot, kaj lahko dobimo. V hiške smo zapisali ustanove
oziroma prostovoljske organizacije, ki jih že poznamo. Kasneje smo
povezali naše odgovore in predstavitev ter na ta način bolje
spoznali pojem prostovoljstvo. Seznanili smo se s programom DNC, DRPD
in EVS, ki ga je predstavila priseljenka Snježana iz DRPD NM.
Zaupala nam je številne zanimive podrobnosti in zakaj se je za to
pot sploh odločila.
Gradimo stolp in graditev skupinskega duha. |
Preden smo se lotili priprav za delo v Dnevnem centru, smo se s posebno metodo Zgradi stolp še bolj povezali. Timski duh in sodelovanje sta bila ključna za to, da je bil naš stolp iz časopisnega papirja dovolj trden, da je vzdržal in bil čim višji. Ena ekipa je imela sprva več težav, saj sporazumevanje nekako ni steklo, medtem ko se je druga takoj zorganizirala. A na koncu je zmagala prva, kar dokazuje, da besedno komuniciranje ni vedno nujno za uspeh, važna je zavzetost vsake posamezne osebe, saj ta pripomore k rezultatu celote.
Kristina predstavi Dnevni center na Rozmanovi ulici v Novem mestu. |
Za tem
je na vrsto prišla priprava za delo na terenu. Določili smo igre,
ki naj bi jih izvedli v Dnevnem centru na Rozmanovi. Iz ožjega
nabora smo izločili tiste, ki bi bile za mlajše otroke prezahtevne.
Tako smo izbrali pripovedovanje zgodb ob preprostih slikah, sami smo
se v tem pred odhodom tudi preizkusili, in še neko športno
aktivnost, ki pa je pozneje zaradi slabega vremena ter prostorske
stiske žal nismo izvedli.
Okrog
enih smo se zbrali pred gimnazijo in se nekoliko skremžili ob
pogledu v nebo. Bilo je polno sivkastih oblakov, ki so zastirali
prodor sončne svetlobe. In kot da to še ni bilo dovolj, nas je
dohitel še dež. Sreča, da smo imeli dežnike. Nič kaj dosti nismo
oklevali, brž smo se napotili proti Rozmanovi ulici. Relativno hitro
smo prispeli, vsi mokri do kolen, a to v glavnem ni preprečilo naših
načrtov, kajti pred nami je bil najboljši del dneva. Tamkajšnji
zaposleni in prostovoljci so nas toplo sprejeli. Popeljali so nas po
notranjosti objekta in nam podali bistvene informacije. Na delo smo
bili 100 % pripravljeni. Ampak ... Sledil je velik šok.
![]() |
Učna pomoč v Dnevnem centru. |
Pričakovali
smo otroke nekje od 1. do 5. razreda, izkazalo pa se je, da bomo
delali s starejšimi, ki so v večjem delu že srednješolci ali pa
končujejo zadnji razred osnovne šole. To nas je malce pretreslo, a
potem nas je mogoče še bolj kot to vznemirilo, v dobrem smislu
seveda, da so bili resnično pripravljeni sodelovati. Glede na to, da
smo vedeli, da se bomo srečali s tujci, bili so pretežno
priseljenci iz Albanije in Kosova, smo imeli sprva, iskreno povedano,
kar nekaj predsodkov. A ko smo videli, kako zagnani so fantje in da
ne bo nikakršnih težav, smo si pošteno oddahnili in naše
vnaprejšnje mnenje takoj ovrgli.
![]() |
Delavnica v Dnevnem centru. |
Dijaki
smo jim pomagali pri reševanju domače naloge. Če le-te niso imeli,
so dobili liste za utrjevanje slovenskega jezika. Učno pomoč smo
jim nudili 45 minut, naslednje tri četrt ure pa smo posvetili igri,
ki je primerna za vse generacije, saj lahko ob še tako enostavnih
sličicah tvorimo izredno kompleksna besedila. Naše zgodbice, ki smo
jih sestavili v skupinicah po tri ali štiri, so bile povsem
povprečne, brez presežkov, glavno je, da smo se ob tem neizmerno
zabavali.
Drugi
dan se je začel pod vtisom prejšnjega. Ponovili smo pomen
prostovoljnega dela in ob karticah, na katerih so bile različne
fotografije, prikazali svoje počutje, da smo potem zopet delovali
bolj odprto in sproščeno. Čutiti je bilo močnejšo povezanost med
nami, saj je vsak od nas, če ne prej pa tik pred spanjem, nedvomno
še premleval dogodke minulega dne, preko tega pa dojel, da ni
razloga za pretirano skrb.
Mentorice
so nam priporočile orodje za vpisovanje prostovoljnega dela Nefiks,
ki obstaja v elektronski ali fizični verziji. Vanj se beleži in
posledično priznava neformalno pridobljeno znanje. Gre za to, da vsa
naša znanja oziroma kompetence nujno zabeležimo, in sicer na način,
ki bo primeren tako za potrebe nadaljnjega izobraževanja, kakor tudi
za potrebe zaposlovanja. To je natančno vzeto ideja Nefiksa.
Ogledali
smo si tudi film o prostovoljnem delu in se o njem pogovorili. Namen
tega je bila promocija, sploh pa razumevanje samega sporočila o
prostovoljstvu kot vrednoti. Na bele listke je potem vsak zapisal
neko postavko, za katero je menil, da je stvarna ali pa jo je že
kdaj od nekoga slišal, pa ni prepričan o njeni veljavnosti. Vse
skupaj smo dali v majhen mošnjiček.
Po
nekajminutnem odmoru, ko smo se vrnili, nas je v naši učilnici 116
pričakala na sredi praznina, na vsaki strani pa po en stol. Na enem
je visel napis »Se strinjam«, na drugem pa »Se ne strinjam«. Na
vrsto je prišla igra z izjavami o prostovoljnem delu, ki smo jih
prej napisali. V primeru, da smo se z neko izjavo strinjali, smo
prestopili na stran, kjer je bil živo zelen list, v nasprotnem
primeru, če se nismo strinjali, smo se postavili na stran, kjer je
bil kričeče rdeč list. Svoje odločitve smo morali utemeljevati
kot dokaz, da smo imeli konkreten razlog, zakaj smo stali za
določenim stolom. Po tem, ko smo slišali realna mnenja drugih, smo
bili večkrat razdvojeni in nekako nismo mogli izbrati prave strani.
Tako smo prišli do sklepa, da lahko z odločnim zagovarjanjem svojih
stališč prepričamo sočloveka v drugačno mišljenje. Sicer pa smo
se največkrat soglasno odločili za posamezno stran, kar potrjuje,
da imamo vsi, ki smo si izbrali delavnico približno enako mnenje o
prostovoljstvu in z njim povezanimi faktorji.
Izjave o prostovoljstvu. |
Ves čas
smo napeto pričakovali vrhunec, ko se bomo srečali z romskimi
otroki, a še prej si je bilo treba zadevo ogledati preko
predstavitve programa v Dnevnem centru Brezje. Ob enem smo si
pogledali tudi nekaj videov za boljšo imaginacijo.
V naših
glavah smo si ustvarili vizualno podobo kraja, kamor smo se
odpravljali, in dokaj hitro pripravili delavnice, saj so zamisli kar
kipele na plan. Neizogibna je bila priprava predstavitve v Tušu,
čeprav smo jo v večjem delu prepustili udeležencem drugega termina
delavnice. Predlagali smo običajno PP-predstavitev, pojavila se je
tudi domislica, da bi jo naredili v prosto dostopnem programu Prezi,
da bi bilo na videz vsaj malo drugače kot po navadi. Spomnili smo
se, da bi lahko sestavili filmček iz fotografij in strnjenega
teksta. Vajeti pa je v rokah potem držala druga skupina dijakov.
Pred
odhodom na delo v Dnevni center smo se opravili še evalvacijo obeh
dni. Ta je bila absolutno potrebna, da smo lahko sploh ovrednotili
svoj napredek in dosežke v teh dveh dnevih. Vrnili smo se k tistemu
narisanemu drevescu, ki je nas je pritrjeno na belo tablo poleg
interaktivne budno spremljalo več ur, in dodali še koš, pralni
stroj in kovček. Barvne lističe smo razvrstili glede na to, ali smo
menili, da so bili naši strahovi upravičeni oziroma ne, ali moramo
neko stvar še pretehtati, ali bomo reč definitivno spakirali in
vzeli s seboj v nadaljnje bivanje. Preizkus smo vrlo prestali.
Brez
omahovanja smo se naložili v avtomobile in se nasmejani do ušes
odpeljali proti Brezju, kjer je Dnevni center za romske otroke. Gre
za inovativen program Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo
mesto, ki otrokom, odraščajočim v največjem romskem naselju na
Dolenjskem, vsak dan ponuja pester nabor aktivnosti. V prostorih
tamkajšnjega vrtca Pikapolonica jih ob pomoči prostovoljcev
pripravljajo in izvajajo strokovni delavci društva. Zastavljene so
premišljeno in izhajajo iz vrzeli, ki so posledica življenja na
robu družbe.
Med
vožnjo v naselje smo opazili radovedne poglede mimoidočih, ob
prihodu je nemalo vaščanov stalo pred hišami ali kukalo skozi
okna. Pred vstopom v glavni prostor smo se sezuli in si nataknili
copate, zaradi česar smo se počutili bolj domače. Vsak od nas je
bil zadolžen za enega otroka nižje stopnje (od 1. do 3. razreda).
Učna pomoč v Dnevnem centru v Brezju. |
Delavnica v Dnevnem centru v Brezju. |
Podobno
kot prejšnji dan v mestu smo tudi tukaj začeli z domačo nalogo, in
sicer smo jim razdelili matematične učne liste. Nekaterim otrokom
je šlo težje, spet drugi pa so jih reševali kot za šalo, kar
demonstrira razlike v predznanju. A brez obsojanja. Romski otroci so
ravno tako kot njihovi vrstniki sposobni učenja, napredka in
doseganja visokih ciljev, vendar imajo zaradi kulturnih in jezikovnih
ovir pogosto probleme na nekaterih področjih. Naš cilj je bil
polepšati jim popoldne vsaj v tisti dobri urici, saj naša skupinica
dijakov z mentorji vseh velikih socialnih neenakosti na žalost ne
more odpraviti. A več nas bo, lažje in hitreje bo šlo, vsak lahko
nekaj prispeva za to, da jim olajšamo otroštvo in jim omogočimo
svetlejšo prihodnost.
Po
opravljenih nalogah so dobili labirint, grafomotorično vajo, ki
postavlja temelje za kasnejšo lepo pisavo, omogoča pa tudi
spretnost prostorske koordinacije. Poleg sta bili dve pobarvanki.
Nekateri so barvice v roke vzeli z veseljem, spet drugi malo manj,
vsem pa je bilo skupno, da so že nestrpno pričakovali delavnice, ki
smo jih zanje pripravili.
Posedli
smo se na tla. Naša prva naloga je bila predstaviti svojega novega
prijatelja. Odlično smo se odrezali. Prav neverjetno je bilo videti,
kako dobro smo se ujeli z mladimi nadobudneži in koliko smo o njih
izvedeli.
Pri
naslednji aktivnosti so spregovorili romski otroci. Iz sredine kroga
so si vzeli vsak po eno igračo. Eden izmed njih je vprašal, ali jo
je dovoljeno vzeti s seboj domov. Tega niso smeli, lahko pa so jo za
kratek čas zadržali pri sebi in o njej povedali vse, kar jim je
padlo na misel. Dijaki smo jih spodbujali in jim prišepnili, če se
jim je zataknilo.
Kot
gibalno dejavnost smo izbrali enostavno igrico Dan-noč. Otroke smo
razporedili po prostoru. Ko so zaslišali »noč«, so počepnili, ko
»dan« pa so vstali. Med njimi je bilo opaziti borbenost in hkrati
otroško razigranost. Bilo je enkratno. Čas se je počasi iztekal,
do konca našega srečanja smo plesali. Vsi skupaj smo si zaslužili
res en bučen aplavz.
Sodobni
človek ne more več zadovoljiti svojih potreb v okviru
tradicionalnih skupnosti, kot so družina in prijatelji. Pojavlja se
povpraševanje po dodatnih podpornih mrežah. V novih oblikah
združevanja iščemo varnost zase, za svoje bližnje in za širšo
okolico, v kateri živimo. Zato je prostovoljstvo vrednota, je
priložnost za osebno zorenje in rast, za učenje drugačnih odnosov,
možnost za grajenje drugačne, etično zrelejše družbe.
Dvodnevna
delavnica »Prosta
volja je najbolja«,
ki smo si jo izbrali med številnimi v katalogu delavnic projektnega
tedna, nam je dala nekaj daleč najboljših življenjsko pomembnih
izkušenj. Tudi s strani mentoric smo dobili pohvalo, citiram:
»Zahvaljujeva
se vam za delo v naši delavnici, kjer ste se izkazali s svojo
aktivnostjo, ustvarjalnostjo in predanim delom v obeh delavnicah (na
Rozmanovi in v Brezju). Videti je, da ste se za sodelovanje pri
»prosti volji«resnično odločili iz svojih iskrenih vzgibov. Še
posebej ceniva to, da ste bili oba dneva vsi prisotni in vedno
zdržali do konca.«
Vtisi udeležencev in udeleženk
»Punce so me kot edinega fanta v 1. skupini zelo dobro sprejele medse, zato sem lahko nemoteno sodeloval po svojih močeh. Ni mi žal, da sem se odločil za to delavnico.« Peter Vranešič, 1. b
»Delavnica mi je bila zelo všeč. Svoje občutke in izkušnje težko opišem le z eno besedo. Lahko rečem, da je bila »Prosta volja« odlično doživetje, ki si ga želim ponoviti, zato sem se tudi odločila, da pridem takoj v ponedeljek zopet na delavnico v Brezje.« Ines Kozole, 1. c
»Delavnica se mi je zdela zelo zanimiva. Že dolgo nisem tako uživala v šoli kot tokrat. Bilo je super, naučila sem se veliko novega. Res nepozabna izkušnja. Upam, da bom s prostovoljstvom nadaljevala še naprej, v ponedeljek pridem spet v Brezje, saj me je to zelo pritegnilo in sem ob tem res uživala.« Pia M. Kolman, 1. c
»Delavnica je bila zelo zanimiva. Najbolj mi je bilo všeč delo v romskem naselju Brezje, kjer smo otrokom pomagali pri učenju in se igrali z njimi. Prav tako sem se zelo zabavala v DC DRPD v Novem mestu, kjer smo delali tudi z našimi vrstniki. Prosta volja je res najbolja!« Neja Katič, 1. e
»Čisto sem se vživela v prostovoljstvo. Občutek, ko nekomu nekaj daš, potem pa dobiš še enkrat več nazaj, četudi ničesar ne pričakuješ v zameno, je res nepopisen.« Ines Metelko, 1. e
»Meni je bila delavnica res všeč, ni mi žal, da sem jo izbrala. Zvedela in naučila sem se ogromno novega. Vzdušje je bilo izvrstno, skupina mi je bila všeč. Zares pa sem navdušena nad odzivnostjo in prijaznostjo teh, ki smo jih pomagali. Petka.« Tina Rejc, 1. k
»Delavnica mi je bila všeč, ker je bila zanimiva in imela je nek nauk. Najbolj mi je bilo všeč delo z otroki.« Zala Rupar, 1. k
BESEDILO: INES METELKO
FOTOGRAFIJE: TINA REJC, MAJA NOVAK, MARIJA GORENC
Ni komentarjev:
Objavite komentar